Želodec = denarnica

Ljubezen na bi šla skozi želodec. Vsaj tako so govorili pred desetletji. To že davno ne drži več. Zdaj gre ljubezen čez tošl. Ker ljudje ne cenimo več majhnih pozornosti in gest ali pa za njih preprosto ne najdemo časa, so velika darila postala sinonim za čustva. Le kaj si bo mislil obdarjenec, če mu za rojstni dan poklonimo doma izdelan bon za varstvo otrok, pripravo kosila, košnjo trave ali popoldanski izlet na slepo? Ob perpetualnem (in precenjenemu) pomanjkanju časa potrebujemo prav to! Ne pa novega telefona, nakita ali kakšne druge krame. Da nam nekdo podari uro, dve ali cel dan, ki ga lahko potem izkoristimo kakor želimo. Ker tako smo dejansko podarili čas.

Kako shujšati s čokoladnim mlekom

Naslov pa tak, ne?
Zadnje mesece sem po bolj intenzivni vadbi postala zverinsko lačna in po prihodu domov pojedla precej neustrezne količine hrane. Predhodno sem sicer že uporabljala beljakovinske praške in tablice, tokrat pa sem se želela temu izogniti, iz finančnih in prebavnih razlogov.  Potem sem v knjižnici naključno naletela na knjigo The First 20 Minutes. Ta govori o mitih in resnicah rekreacije, vse podprto s kliničnimi študijami. V njej sem našla tudi podatek, da je čokoladno mleko nekaj najbolj primernega za zaužitje po vadbi zaradi ustrezne kombinacija beljakovin in ogljikovih hidratov. Zdelo se mi je praktično in cenovno ugodno. Tako zdaj vsakič po vadbi naluknjam enega ‘lumpija’. Želodček je vesel, ker dobi nekaj za prebavit, možgančki pa ploskajo, ker dobijo sladkor (ki sem ga iz prehrane precej zreducirala). Doma sem potem manj lačna in lažje kontroliram vnos hrane.

Pred tedni sem se posvetila novemu navdihu in pregledala kar nekaj YT posnetkov o izgubi maščobe, oblikovanju mišic in dietah. V enem je nek zdravnik malce promoviral svojo knjigo “The Fast Diet“. Ker je že prej cel čas govoril o postenju mi je bilo jasno, da je knjiga namenjena postnemu načinu hujšanja, če pa bi knjigo zagledala na polici v knjigarni bi bila prepričana, da gre za neko novo hitro in uspešno metodo. Pravzaprav gre za ‘občasno postenje’, 2 dni na teden se postiš (do 500 kcal), ostale dni je dovoljeno prehranjevanje v mejah normale. Odločila sem se, da stvar seveda sprobam. Jaz se vseeno omejujem tudi ostalih 5 dni in skušam ne preseči 1500 kcal. Začela sem si tudi zapisovati obroke in približne zaužite kalorije. To ni obsesivnost, temveč način, da samo sebe pripravim do tega da bolj pravilno jem (porcijsko, vsebinsko) in se zavedam kaj vnesem v svoje telo.

Svetujem tudi ogled dokumentarca na temo intervalnega treninga. Na začetku sem ga delala na eliptiku in na kolesu, vendar je prehod med intervali precej štorast, zato sem ga začela izvajati na spinning kolesu, ki se je izkazal za zmagovalca. Nekaj časa sem uporabljala režime, ki sem jih našla na raznih spletnih straneh (recimo: ogrevanje 3-5 min, 30 sek max, 60 sek min, 8-12 ponovitev), kar se je izkazalo za prenaporno in po moji laični oceni neučinkovito. Kasneje sem presedlala na način, ki sem ga zasledila v zgoraj omenjeni knjigi The First 20 Minutes: ogrevanje 4,5 min, 30 sek max, 4,5 min, 4 ponovitve. Tako se mi je utrip med intervali spustil na vsaj 70%. Morda bom dodala še kakšen cikel ali dva, ter spustila vmesni čas na 3,5 min.

Vsekakor vam priporočam, da preden se lotite kakršnih koli radikalnih sprememb prehrane in vadbe posvet z dietetikom. Katja vam pri tem lahko pomaga. Diplomirana dietetičarka, ki je pred kratkim objavila čisto novo spletno stran Dietetik priporoča, katera vsebuje nasvete, recepte in usmeritve, nudi pa tudi delavnice, predavanja ter individualno svetovanje. Če želite spremembo, ki ne bo muha enodnevnica, ki bo na vas vplivala pozitivno in dolgoročno ter vam bo prilagojena je obisk več kot potreben.

Dragi delodajalec…

Če me na zaposlitvenem razgovoru* že vprašaš ali imam že otroke (ne), takoj za tem pa ali jih imam namen imeti (mogoče) in nato pokomentiraš mojo starost, češ, koliko sem že stara… Sklepam, da te moti izostanek od dela. Potem bi me morda moral povprašati kaj tudi glede mojih kroničnih bolezni. Ali pa morebiti kakšno je moje povprečno število bolniških dni na leto. Nisva predelala niti moje prekomerne teže, stanje, ki lahko že čez nekaj let spravi moje srce na kolena. Ali pa se razvije v sladkorno. Pravzaprav bi morala podebatirati tudi o družinskih boleznih in o tem kakšni so moji kazalci za razvoj kritičnih bolezni: ali jemljem droge, kadim, pijem alkohol, zdravo jem, se rekreiram in podobno. Nisva se dotaknila mojih športov; če dobro padem pri gorskem kolesarjenju me lahko par mesecev ni na delo.
Mogoče naslednjič navržem če želijo vedeti še mojo politično, spolno in kakšno drugo usmeritev. Ne, če se mi zopet dogodi, da mi zastavijo tako vprašanje (za katerega vem, da je prepovedano) bom uperila pogled v mizo, potem pa si čez nekaj trenutkov nadela najbolj otožni obraz ki ga premorem, pogledala človeka nazaj v oči in zahlipala, da jih ne morem imeti (kar je morda res, se pa na tej točki opravičujem vsem, ki to zagotovo veste in sočustvujem z vami). Gre za to, da je to lahko zelo občutljivo vprašanje. Kaj pa če je ženska, ki sedi pred tabo že n-tič splavila?
Če človek dobro dela si lahko vesel, da po enem letu pride nazaj. Tukaj namenoma ne uporabljam ženskega spola, ker dopust za varstvo in nego otroka izkoristi lahko tudi oče. Ja, prvih 105 dni res koristi mati (izjemoma tudi oče), ostalih 260 pa lahko koristi katerikoli od staršev. Podatki iz 2012 kažejo, da se je za to opcijo odločilo 1.517 očetov, ne pa tudi za koliko dni (vir: diplomsko delo Oče na dopustu za nego in varstvo otroka – Jasmina Čagran, toplo priporočam v branje). Število rojenih v 2012 je bilo 21.938, kar pomeni, da je dopust koristilo slabih 7% očetov (vir: Statistični urad Slovenije). Če bi se za ta dopust odločalo več moških morda potem ne bi bilo več takih kočljivih situacij. Ker starševski dopust je nekaj najhujšega, kar se delodajalcu lahko dogodi. Pustimo to, da ti zjutraj zaposleni pride in reče: čao, odpoved dajem. Ali pa, boh-ne-daj, zaposlenega zjutraj ni v službo in čez dan dobiš sporočilo, da ga tudi nikoli več ne bo.

*Razpisano delo je bilo za nadomeščanje porodniške.

Pripomočki

Rada brskam po Kickstarterju, po novem pa tudi po Indiegogo.

e202ff75a8a5a677cd0cbf2a4e5804ba_original

Vir – Kickstarter

Steklenička, ki po uporabi ne zavzame veliko prostora. Silikonska, odporna in uporabna tudi za tople napitke.

Vem, vem, različic potovalne blazine je zdaj že na tone. Vseeno, moj vrat je očitno daljši od običajnih in mi navadna blazina prav nič ne pomaga. Z veseljem bi poizkusila tole, ki ima eno stranico višjo od druge, je iz mehkega materiala in ima prilagodljiv obseg.

Pripomoček za hitro priklapljanje polnilnega/povezovalnega kabla telefona.

Zapleti z vozniškim dovoljenjem

Res je, 10 let je mimo in spet je prišel čas, da obnovim vozniško dovoljenje. Saj veste, sem ena tistih, ki jim ob prvem pregledu na medicini dela za vozniško dovoljenje niso spregledali slabega vida. Spregledali, zamolčali, potejto potato. Poznam kup ljudi, ki so ob pregledu imeli dioptrijo, pa so jim vozniško izdali do 80 leta. Torej pač odvisno na kakšnega zdravnika si naletel. Krasno, res. No, postopek se je v zadnjih desetih letih spremenil. Šok pa tak. Zdaj na medicini dela niso več usposobljeni za ugotavljanje primerne dioptrije. Potrdilo je potrebno pridobiti od specialista. Ta seveda za pregled in potrdilo zaračuna 45 EUR (vseeno pa je bil pregled po moji oceni kvaliteten). Priporočam, da se na to bolje pripravite kot jaz in pregledate ponudbo (recimo tale, mnogo cenejša varianta), meni se je žal mudilo. Zakaj se mi je mudilo? Ker očitno v poletnem času 1 mesec ni dovolj časa, da si urediš vozniško. Najprej je bil na dopustu moj osebni zdravnik in niso mogli dostavit kartoteke na medicino dela. Kakopak, saj smo še v prejšnjem stoletju in fizične kartoteke še obstajajo. Druga plat tega je, da so kartoteke razmeroma varne pred spletnim kriminalom (ha!). Nazaj k moji težavi. Kartoteka je torej potovala en teden. Med tem sem sicer lahko opravila pregled, ki je začuda zajemal merjenje refleksov, dotikanje nosu, sklanjanje in še kup drugih postopkov, katerih mi ni bilo treba obnavljati. Resnično ne razumem tega tratenja časa, če sem jasno prišla zaradi dioptrije (predložila sem preplačano potrdilo) zakaj mi je potem treba gledati v grlo in tipati notranje organe? Kaj pa ostala “dobro videča” populacija? Kdo pa njim šlata trebuh in brska po kartoteki? Tudi tukaj sem se izprsila – 31 EUR. Vendar pa mi niso izdali potrdila, dokler zdravnica ni dobila v roke kartoteke. Potem so šli na dopust tudi na medicini dela. Za dva tedna. In živjo, tri tedne je mimo, čez 4 dni sem odhajala v tujino, kjer sem nujno potrebovala vozniško, čez 5 dni mi bo potekla. In ne, v tujini tisti začasni beli pildek, ki ga dobiš na upravni enoti ne velja. K sreči so me razsvetlili, da je vozniško mogoče dobiti v dnevu ali dveh, če za to posebej rečeš. Aleluja! Obnova vozniške stane 15 EUR, ‘pod nujno’ pa dodatnih 7. Total? 98 EUR. In kar nekaj ur čakanja, pregovarjanja in pregledovanja. Ker to, da vsaki dve leti hodim h oftalmologu koncesionarju za njih pomeni diddly-squat in je v njihovem grandioznem sistemu težko narediti zaznamek, da ima oseba ustrezno dioptrijo. Neee, bolje je seveda ljudi dodatno ožeti. Kot da nimam dovolj stroškov z menjavo šipic, okvirjev in leč. No, vsaj receptov ni več.

Prostovoljstvo

Lanskoletna islandska izkusnja me je prepricala v nov podvig – letosnji prostovoljski dopust. Odlocila sem se za Nemcijo, ker je blizu in ker sem si zelela poglobiti svoje znanje nemscine. Po nekajtedenskem brskanju po portalu Workaway sem nasla nekaj primernih gostiteljev, katerim sem poslala sporocilo. Eden izmed njih se mi je oglasil nazaj in kar takoj smo se zmenili, da se v juliju oglasim za dva tedna. Pri takih prostovoljstvih je tipicno, da v zameno za delo dobis posteljo in hrano. Izbrala sem Bavarsko, Munchen je blizu, poleg tega do tja vozi GoOpti, tako da je ustrezen prevoz (zanesljiv, ne predolg) prakticno zagotovljen.
Tudi tukaj ni posebne strukture, ampak je dela ogromno, poleg vsakodnevnega rutinskega se hisno delo, delo na vrtu in stvari, ki se vrinjeno nenapovedano (npr popravilo ograje, ki so jo konji polomili). Laicno sem bila prepricanja, da 5 ur dela pomeni recimo, da zacnes delat ob 7h in si konec ob 13h. Relnost je seveda drugcna. Dve uri zjutraj, ena dopoldne, ena popoldne in dve zvecer. Vmes pa mala opravila, pripravljanje kosila, mogoce branje, ce sem imela sreco. Vsak sodi po svoje in sama sem v mnogih nacinih dela videla izboljsave, vendar nisem na mestu, da ljudem, ki to delo opravljajo ze nekaj casa razlagam kako bi to opravila jaz. Najbolj kisel del celega prostovoljstva v smislu dela je bil dan, ko je bilo treba s pasnika odstranit kislico, ki jo je bilo veliko, delali pa smo ravno takrat, ko je sonce zacelo mocno greti.
Druzina pri kateri sem bivala je bila zelo dinamicna v izrazanju svojega mnenja, ce veste kaj mislm. Na trenutke je bilo kar napeto, ampak tega zal prej ne mores vedeti (splaca pa se prebrati feedback, ce ga gostitelj ima).
En vikend (+petek) vmes sem imela prosto in sem izkoristila priloznost za izlet v Munchen, potem pa se malo na vzhod. To mi je bilo edino smiselno, da poleg dela izkusim se kaj drugega.
Pred odhodom sem si zadala kar nekaj cijev, ki so bili po vecini izpolnjeni. Zdaj vem kaj pricakovati na naslednjem prostovoljstvu oziroma kako iskati naprej. Vsekakor ne cesa, kar je povezano z vzrejo. Nekaj v smeri terapije z zivalmi, ce pa to ne bo na voljo pa v zavetisce za zivali, kjer sprejmejo prakticno katerokoli domaco zival.

Malta z osebnimi komentarji

Dva meseca po zakljucenem potovanju mi je le uspelo spisati objavo. Recimo. Sem v tujini in se oproscam pomankanju sumikov. Shumnikov, ok?
Torej v maju sem za malce vec kot teden obiskala Malto. Tja sem se odpravila sama, predvsem iz zelje da izkusim samostojno pocitnikovanje. Vse potrebno sem ze pred meseci rezervirala in uredila, na koncu sem pilila le se detajle. No, vsaj tako sem mislila pred odhodom.

Cilj in razlog

Malto sem izbrala zaradi ideje, da bi sla zopet na tecaj windsurfinga ter zraven prekolesarila se celo drzavo. Kasneje se je izkazalo, da njihova infrastruktura ravno ni prijazna do kolesarjev, tako da sem ta plan opustila. SIcer pa tako ali tako na koncu ni bilo casa za to, niti na Gozo (sosednji otocek) nisem uspela.
Tecaj je bil trodnevni, vsak dan 2 uri. Individualni in menim, da sem od njega kar veliko pobrala. Ceprav instruktor ravno ni imel posebne pedagoske zilice in potrpljenja, sem vseeno zaobladala nekaj vec kot na skupinskem tecaju izpred sestih let.
Druga stvar vredna, da jo izpostavim je center za sokole. Tam sem lahko hranila male sokolcke, jih tehtala in drzala na roki. V treh urah, v katerih so mi razkazali cel center, sem izvedela marsikaj zanimivega. Sploh pa sem bozala sove in sokole.
Vse ostalo mi niti priblizno ni bilo tako zanimivo. Pac luskan otocek z lepimi mesti in kraji, to je to.

Hotel

– prva noc: alarm ob 2h ponoci
– drug vecer: ni tople vode (na postelji caka obvestilo)
– ocena hotela je v enem dnevu iz 8.1 narasla na 8.6 (napis pri recepciji, zelela sem povprasati, ce merijo po Richterju)
– vsa vrata sob so se zapirala le tako, da si jih zaloputnil (krasno ponoci, ko se je mladez vracala iz zuranja)
– tretji dan je ob 17.45 brez trkanja nekdo od osebja vstopil v sobo, ko sem bila dejansko notri. Na WCju. Iz nekega cudnega razloga so popoldne se enkrat hodili v sobe, ceprav bi vse lahko uredili ob pospravljanju cez dan.

Nasveti in komentarji

#1 Avtobusu je potrebno pomahati, ce zelis da ustavi.
#2 Busi niso tocni. Sploh. Ze startajo z zamudo. In ze po treh postajah so polni.
#3 Mokasta voda iz pipe. Za katero mi je papirni vodic zatrjeval, da je pitna.
#4 PPP – preracunaj preden placas. Zdaj ves, da je hotelska soba za 40EUR na noc z zajtrkom vred soba, ki je je noces gledati 7 dni (glej zapisek hotel)
#5 Nikoli v javnosti ne izvleci svojega kompasa. S kompas mislim kompas. Ljudje bodo buljili in komentirali, po moznosti v jeziku, ki ga ne razumes.
#6 Promotorji turisticnih atrakcij te pustijo pri miru, ce si sam. Ker kdo le bi sel sam na dopust, ne? Also: slusalke pomagajo. ;)
#7 Badass macke. Neustrasne in razkustrane.
#8 Jeklenke na balkonih, povsod.
#9 Napisi na vrti his. Vsako stanovanje ima svoje ime. Villa style.

No, da ne bom samo po slovensko izpostavljala slabih plati

– karta za bus, ki velja cel dan, stane le 1,5 EUR
– ogromno majhnih zivilskih trgovinic
– okusno sadje
– vsi znajo anglesko
– vlaga (primerna za organizem, ne za susenje perila :P )
– veliko javnih WCjev
– letalisce ima zastonj WiFi

Priporocam. ;)

Kmetija Pustotnik

kmpu_logo

Vir: kmetijapustotnik.si

Pred slabim letom sem se odločila da starše popeljem na malo drugačen izlet. Zaradi svojega navdušenja nad siri sem si zaželela ogleda sirarne. Po krajšem preučevanju ponudbe na spletu sem izbrala sirarno Pustotnik. Ponudbo so imeli ustrezno opisano na svoji strani, poleg tega Gorenja Vas ni predaleč od Ljubljane. Na moje povpraševanje so se odzvali hitro in primerno.

Najprej smo si ogledali hlev in kako ravnajo s živino ter spoznali potek odvzema mleka. Zabavala me je vrteča krtača kamor so se krave hodile čohati oziroma masirati (pravijo, da zadovoljna krava daje več mleka). Koz in ovac sicer nimajo, mleko dobivajo v predelavo od okoliških kmetov. Nato so nas popeljali v proizvodnjo, kjer so nas ustrezno zaščitili v skladu s higienskimi zahtevami. Videli smo delček obdelave mleka in spoznali proces za pripravo sirov, skut in ostalih mlečnih izdelkov.  V zorilnici smo se sprehodili med hlebci različnih sirov in predstavili so nam nadaljno obdelavo.

Na koncu so nas posedli okoli mize in postregli z različnimi siri, mlečnimi izdelki, domačim kruhom in dodatki, ki so jo prilagodili glede na naše okuse. Korajžno sem omenila, da imam rada pikantne sire, ampak nič me ne bi moglo pripraviti na tak sir, ki so mi ga na željo postregli. Poizkusila sem ga za noževo konico in takoj ugotovila, da kaj več tudi ne bom mogla. Okus je bil preoster zame. Ne pekoč ampak preprosto premočen. Ostalo je bilo zelo okusno, zanimiva je bila kombinacija sira z marmelado.

Za nas, majhno skupino, so si vzeli debeli dve uri. Na lokaciji imajo tudi trgovino (klik za ponudbo), kjer smo se oborožili s siri,  jogurti, skutami in smetano. Moji najljubši so jogurt stračatela, kozji vanilijev jogurt, ovčji jogurt in ovčji mladi sir. Prisotni so marsikje, v Ljubljani na glavni tržnici in tržnici Koseze, kjer imajo od marca letos tudi preseljeno ter prenovljeno “Kavarnico mlekarnico Pri Pustotniku“, ki jo najdete na zunanji zahodni strani objekta.