Deskanje na Dravi

526481_695802453769318_598900722_n

Ta vikend sem se odpravila na izlet na Ptuj z namenom, da preizkusim wakeboarding. To lokacijo sem izbrala, ker v Cerkljah (blizu Brežic – alternativa za waking) ne nudijo tečaja, kot mi je znano pa uporabljajo isti sistem (dvotočkovna žičnica). Žičnica je od ptujskega centra oddaljena dobrih 20 min hoje.
Ker sem na tečaj prijavila le sebe sem imela to prednost, da sem kabel imela samo zase, inštruktor se je posvetil le meni, v vodi sem bila praktično cel čas (le začetnih 5 min, ko razlaga teorijo in vmes 5 min, ko me roke niso več držale). Torej, tam dobiš vso opremo: bord, jopič in čelado, na progi si sam, štart je počasen, začetniku prijazen. Jaz sem si prinesla še kolesarske rokavice, ki so se izkazale za izvrstno idejo, saj me je kljub temu malo ožulilo in nočem vedeti kaj bi bilo brez njih. Ko cepneš v vodo ti ni potrebno odplavati stran in se peš odpraviti na start; tisti, ki upravlja žičnico ti pripelje kabel nazaj, odplavati moraš samo pod žičnico in si nazaj na konju. No, na bordu.
Moja izkušnja? Vodostaj Drave se je tisti dan malce znižal, saj sem od začetka spila kdovezakaj kar nekaj vode. Po besedah inštruktorja (ki je potrpežljiv in cel čas motivira) mi je šlo dobro, na koncu mi je uspelo zvoziti en ovinek, potem pa je bila utrujenost mišic že prevelika. Suhi štart je zame zaenkrat še enigma. Jopič me je po nekaj 10 minutah že precej žulil. Naslednji dan sem čutila posledice neokrepljenega trupa – roke, hrbet in trebušne mišice. Dan kasneje ni bilo nič bolje.
Priporočam, je zelo zabavno, komaj čakam, da zopet poskusim in se naučim kaj novega (predvsem brez problema zvoziti ovinek :) ). Že planiram naslednji wake vikend in dnevno delam vaje za moč.
Individualni tečaj stane 60€, za vsakega dodatnega udeleženca pa je popust. Najem kabla za eno uro je 35€, v tem času se lahko zvrsti do 4 oseb.

Advertisements

Vikendajanje

Po tako odličnem vikendu bi se morala danes počutiti epsko, pa se zaradi drugih kolobocij ne. Na trenutke bi delčke svojega življenja zradirala, pa vem, da to ne bi ničemur služilo, saj se iz vsake zadeve česa naučimo. Čakanje vedno ubija.

On the brighter side:

nohti

Spet sem začela s karnitinom, ker se moj špehek ne odziva na trud, ki ga vlagam.

stekl

Petek je bil dan za road trip v Belo krajino. Metlika, Podzemelj, ohladitev v reki.

1044407_683856614963902_1256222684_n

Sobota pa prvi moj solo tisočak – Velika planina. Še danes čutim posledice. Mislim, da imam za nekaj časa dovolj.

collage vp

Tandemski skok

964131_659787847370779_1907009715_o

Težko je opisati dogodek, ki je bil hkrati tako neverjeten in hkrati tako neprijeten. Naj razložim od začetka.
Že nekaj let sem razmišljala o tem, da bi skočila v tandemu. Prvi povod so mi dale sanje, ki jih imam že od otroštva – da letim. Po tem, ko sem pred petimi leti šla na bungee in ugotovila, da je občutek nor, sem si zaželela zadevo malce nadgraditi. Letos sem si rekla, da je konec z odlašanjem in se zmenila s padalsko šolo za tandemski skok na Portoroškem letališču (razgled & odličen izgovor za obisk obale :) ).
Na tleh so me opremili (pajac, pas, kapa, očala, rokavice) in razložili potek skoka, potem pa napakirali v najmanjše letalo, kar sem ga kdaj videla. Sedeli smo na tleh, zbasalo se nas je pet (2 inštruktorja, 2 padalca in 1 snemalec), letalo je bilo brez vrat. S hrbtom si obrnjen v smer leta, tako da zna postati malce nelagodno. Poleg tega je letalo zelo občutljivo za kake sunke vetra. ;) Ko smo prispeli na višino 4000m sva se prva odpravila midva. Glava nazaj, roke za naramnice, usločen hrbet in noge pokrčene pod letalo.  Skok. Prisežem, nisem niti malo kriknila, kaj šele da bi se drla. Najbrž me je vse tako šokiralo, da za to ni bilo časa. Pri bungee-ju sem imela večino časa oči zaprte (po vsej verjetnosti tudi malo zaradi tega, ker sem se bala, da mi bo odpihnilo leče :P ), tukaj pa skoraj nimaš druge izbire kot da uživaš v razgledu. Bajen občutek prostega pada. Ko sva v oblaku odprla padalo so se začele moje težave. Sila je kar precejšnja, pas te zategne. Naredila sva obrat, kar je po mojem samo še pospešilo mojo slabost (poleg dejstva, da sva bila v oblaku – padanje v območju, kjer ni vidljivosti). Inštruktor me je vprašal, če sem ok, od tistega trenutka naprej je šlo samo navzdol (dejansko in metaforično). Verjeli ali ne: bruhala sem. Celo pot navzdol. In kar ni se hotelo končati. Sol iz Sečovelj ima od zdaj naprej nov dodatek – mojo bruhico. Smilil se mi je inštruktor, ki je moral celotno “predstavo” gledati, proti koncu pa sva morala povaditi še pristanek (k sreči mi je na hitro opisal pristanek že pred poletom), kar sem precej oteževala. Pristala sva brez problema, slabost je precej popustila (ne, po pristanku nisem več bruhala). In ne, nisem imela ne prazen ne poln želodec, nazadnje sem jedla pred 4 urami. Sem bila pa blazno vesela, da prejšnji večer nisem šla žurat, kot je bilo predvideno.
Rahla slabost se je sicer še nadaljevala dokler se nisem spravila v ležeč položaj in malce zaspala.
Na tem linku si lahko preberete praktično razlago zakaj pride do takih odzivov telesa. Nekateri padalci pred skokom dejansko vzamejo Dramino.

Torej, če nimate večjih težav s potovalno slabostjo (sama jih imam občasno na jadranju in pri turbulenci v letalu) in uživate v adrenalinu je to absolutno stvar za vas.

Potolažilo me je dejstvo, da nisem edina niti prva in da veliko ljudem pod kupolo postane slabo.  Snemalec me je hecal, da sem lahko vesela, da se nisem odločila za posnetek skoka. ;) Lastnik padalske šole se je samo smejal in mi navrgel par dejstev – nekoč je naletel celo na nekoga, ki je imel med poletom hujše prebavne težave. Če ga citiram: “Če je to najhujša stvar, ki se ti bo v življenju zgodila – So be it.” ;)

(Nepredviden) Kolesarski izziv

untitled

Že nekaj tednov se trudim pridobiti nekaj kondicije s tekom in kolesarjenjem. Prvič, ko sem šla na Toško čelo (iz Podutika) sem s kolesa stopila približno 4x, drugič (teden kasneje) samo enkrat.
Tokrat sem se odločila (no, v veliki meri je zraven prispevala moja trma), da bo šlo v enem kosu. Malce več kot 3 km vzpona, na treh odsekih me je skoraj pobralo, ampak je bila trmica prevelika in prišla sem do vrha. Vmes sem pomislila na to, da bom po tem, ko bom še nekajkrat ponovila isto turo poizkusila tudi krožno pot do Katarine in Medvod (na zemljevidu  izohipse kažejo na to, da je pot precej ravna, brez kakšnih vzponov ali spustov). Med mojim počitkom na vrhu me je prehitel kolesar, ki je sicer zavil proti lovski koči, jaz pa sem se vmes ravno lepo nadihala in spočila, da se mi je utrnila ideja, da bi morda pogledala kakšna je pot naprej do Topola. Makadam in 5 minutni spust. Po tem sem sklenila, da nazaj ne grem po isti poti. Lahko bi rekla napaka, ampak se mi zdaj ne zdi več tako. Problem je bil le v tem, da so bila moja pričakovanja drugačna. Mnogo krajših, strmih vzponov in spustov. Kar nekaj pohodnikov (eden izmed njih je od mene v 15% makadamskem klancu dejansko pričakoval, da mu odzdravim), avtomobilov (ja, ljudje se pripeljejo v gozd in se sprehajajo po makadamski poti). Malo se je vleklo, vendar sem bila pozitivno presenečena nad svojo vzdržljivostjo, glede na to, da sprva sploh nisem pričakovala, da bom prišla na Toško v enem kosu. Ko sem prišla do table Katarina pravzaprav nisem vedela kam naprej. Odločila sem se za spust v dolino, ki se je izkazal za bolj adrenalinskega. Makadamska pot, ki se je v eni točki spremenila v zelo neobljudeno (tisto s travno zaplato po sredini) in precej strmo. Tam mi je prišlo prav nekaj napotkov, ki so mi jih posredovali bolj izkušeni kolesarji (rit za sedež). Nogice so trpele, vendar je bila vožnja veliko bolj udobna in stabilna. V splošnem prijetna pot (še imaš gume z dobrim profilom), srečala sem samo en traktor. V dolini sem priletela v Golo Brdo, nato v Medno in nazaj v Šiško. Slabih 30km naj bi bilo, dva kar naporna sklopa vzponov. In pa ugotovila sem od kje mišični krč, s katerim sem se zbudila v torek pretekli teden – od spusta, ker me prepiha.
Absolutno turica za ponoviti, vendar ob manjšem navalu pešcev. Enkrat pa čez drugo stran Katarine.

Nauk: čeprav Shakira poje “Hips don’t lie” lahko zagotovim: Izohipse lažejo!

Vikendajanje

V četrtek sem po dolgem času šla sama v kino. Prvič sem bila v mali dvorani KinaDvor. Hecno, ampak ko se privadiš je kar prijetno. Tam okoli 25 sedežev, zasedenih 11. Naporen film/dokumentarec.

kino

Našla sem najudobnejše čevlje s peto. Princess. Žal jih moram sedaj za kak teden ali dva zaradi vremenskih razmer še pospraviti (nepodloženi & prepuščajoči).

čevlji

V petek sem izkoristila bajno vreme in po službi odkolesarila na Toško Čelo. Sram me je lahko glede kondicije, sem pa ponosna, da sem vztrajala do vrha. Ob koncu vikenda je nastala ideja, da bi hodila vsak dan po službi. In tudi bom.

1

Hoopkanje

hooping-300x199

Testiranje novih zadev, moja strast in veselje. Pravzaprav v osnovi ni tako novo, le prirejeno (obroč je večji, težji). Še predobro se spomnim vrtenja obroča v osnovni šoli. Krožno gibanje bokov in je šlo. Tukaj pa  temu ni tako. Gre za gibanje naprej-nazaj ali levo-desno. Kar nisem se mogla otresti prirojenega krožnega miganja, tako da mi je šlo precej slabo. Celo uro sem se ukvarjala z osnovnim gibom in tem kako obdržati obroč, da ne pade na tla. Počutila sem se kot precejšni motorični zaostalež, kar je pozročilo dobršno stopnjo frustriranosti. Ena ura je precej premalo za karkoli, sploh pa za kake posebne trike. Bo potrebno obiskati vajo še nekajkrat. Ko dobro obvladaš obroč je to zabavna vadba za celo telo.
Na koncu sem dobila v preizkušnjo še tak obroč, ki je polnjen z vodo. S tistim je šlo veliko lažje, zavoljo moje trmice bi bilo bolje, da bi začela s tem. Naslednji dan malce boli trebušček, ne toliko od vadbe kot od tega, da ti obroč med vadbo dobro pregnete celo območje pasu. Ne bom obupala, naslednji teden grem spet.
Na tečaj se lahko prijavite preko hooping.si, prav tako tam lahko naročite obroče.

Vikendajanje

Tokrat se med tednom ni dogajalo toliko stvari. Scratch that. Ogled predstave Improgojnice (“naši” so zmagali!), ogled filma My Week with Marilyn (s pol vrečke bombonov), en privat šoping in en semi-družinski. Social Butterfly.

Dobila sem navdih za police v imaginarni prihodnji novi sobi. In pa idejo za spimpanje novega rabljenega mestnega kolesa. Lep bo. Samo najti moram še čas za to.

Testiram tudi Balea-in posvetlitven sprej. Imam sicer precej temne lase, tako da ne pričakujem prevelike spremembe, če sploh. O naravnosti produkta ne morem govoriti, saj vsebuje amoniak, ki ga je ob nanosu tudi mogoče zavohati. Po pranju se izdelek našprica na lase in posuši z fenom. Sprva sem to poletje želela poizkusiti z limono, vendar je to priročno bolj za takrat, ko si na plaži (ker je zadevo na koncu seveda potrebno sprati, poleg tega je takrat izpostavljenost soncu največja, kar pa je za učinkovanje te tehnike tudi nujno potrebno).

V četrtek pa en globji pogovor o čustvenem stanju in interpretacija raznih begajočih situacij. Naslednji dan sem si lahko odgovorila na vprašanje, ki me pesti podzavestno že nekaj časa, zavestno pa par tednov. No, vsaj na jasnem sem si.

Vikend = večinoma sprehodi po centru in sproščene pijačke, kar v tem božanskem vremenu ni noben greh. Kokteljli, tortice, morska hrana.
In pa končno prva hribovska kolesarska tura. :D

Naključni tviti:

  • “To si si ful tu mač popeprala.”
  • Moje sanje o zdravem brusničnem zajtrku z jogurtom so se razblinile. Fuckerice imajo 40% trsnega sladkorja. #jebemti
  • Zabavno. V casu super duper komunikacijskih kanalov je se vedno najbolj zihr poklicati in se NE zanasati na informacije na netu. #fail
  • Po nepotrjenih info se bo Cvetlicarna odprla najkasneje do 15.6.!
  • “There’s a rhythmic ceremonial ritual coming up.” #BackToTheFuture
  • “The act of judging another person reflects vastly more on the person judging than the person being judged.”
  • Baje sem slab vpliv. Kolega ne pusti punce same z mano na dopust. :P #LOL #KindaProud :P
  • For some, music elevates the spirit to a place of transcendent beauty.#quote
  • “If you were a guy I’d marry you.” #quote #complimentiguess
  • The guy at the cash register looked at the stuff I was buying and said: “Where’s the party at?” #Iwish

Naključne fotke:

Jap, radirka & olfa nož. :)

In pa nova, že malo pozabljena manikura. ;)

Desigual torbica, kupljena v Emporiumu. Not by me. I wish.

Ulična košarka v centru. Dobra muzika in lepe ritke.

Prva resnejša tura to leto – Vrh Staneta Kosca. Presenečena nad svojimi sposobnostimi, glede na to, da zadnji mesec samo poležavam.

(čebivedladajetkoizibisežeprejzmigala) :P