Želodec = denarnica

Ljubezen na bi šla skozi želodec. Vsaj tako so govorili pred desetletji. To že davno ne drži več. Zdaj gre ljubezen čez tošl. Ker ljudje ne cenimo več majhnih pozornosti in gest ali pa za njih preprosto ne najdemo časa, so velika darila postala sinonim za čustva. Le kaj si bo mislil obdarjenec, če mu za rojstni dan poklonimo doma izdelan bon za varstvo otrok, pripravo kosila, košnjo trave ali popoldanski izlet na slepo? Ob perpetualnem (in precenjenemu) pomanjkanju časa potrebujemo prav to! Ne pa novega telefona, nakita ali kakšne druge krame. Da nam nekdo podari uro, dve ali cel dan, ki ga lahko potem izkoristimo kakor želimo. Ker tako smo dejansko podarili čas.

Zapleti z vozniškim dovoljenjem

Res je, 10 let je mimo in spet je prišel čas, da obnovim vozniško dovoljenje. Saj veste, sem ena tistih, ki jim ob prvem pregledu na medicini dela za vozniško dovoljenje niso spregledali slabega vida. Spregledali, zamolčali, potejto potato. Poznam kup ljudi, ki so ob pregledu imeli dioptrijo, pa so jim vozniško izdali do 80 leta. Torej pač odvisno na kakšnega zdravnika si naletel. Krasno, res. No, postopek se je v zadnjih desetih letih spremenil. Šok pa tak. Zdaj na medicini dela niso več usposobljeni za ugotavljanje primerne dioptrije. Potrdilo je potrebno pridobiti od specialista. Ta seveda za pregled in potrdilo zaračuna 45 EUR (vseeno pa je bil pregled po moji oceni kvaliteten). Priporočam, da se na to bolje pripravite kot jaz in pregledate ponudbo (recimo tale, mnogo cenejša varianta), meni se je žal mudilo. Zakaj se mi je mudilo? Ker očitno v poletnem času 1 mesec ni dovolj časa, da si urediš vozniško. Najprej je bil na dopustu moj osebni zdravnik in niso mogli dostavit kartoteke na medicino dela. Kakopak, saj smo še v prejšnjem stoletju in fizične kartoteke še obstajajo. Druga plat tega je, da so kartoteke razmeroma varne pred spletnim kriminalom (ha!). Nazaj k moji težavi. Kartoteka je torej potovala en teden. Med tem sem sicer lahko opravila pregled, ki je začuda zajemal merjenje refleksov, dotikanje nosu, sklanjanje in še kup drugih postopkov, katerih mi ni bilo treba obnavljati. Resnično ne razumem tega tratenja časa, če sem jasno prišla zaradi dioptrije (predložila sem preplačano potrdilo) zakaj mi je potem treba gledati v grlo in tipati notranje organe? Kaj pa ostala “dobro videča” populacija? Kdo pa njim šlata trebuh in brska po kartoteki? Tudi tukaj sem se izprsila – 31 EUR. Vendar pa mi niso izdali potrdila, dokler zdravnica ni dobila v roke kartoteke. Potem so šli na dopust tudi na medicini dela. Za dva tedna. In živjo, tri tedne je mimo, čez 4 dni sem odhajala v tujino, kjer sem nujno potrebovala vozniško, čez 5 dni mi bo potekla. In ne, v tujini tisti začasni beli pildek, ki ga dobiš na upravni enoti ne velja. K sreči so me razsvetlili, da je vozniško mogoče dobiti v dnevu ali dveh, če za to posebej rečeš. Aleluja! Obnova vozniške stane 15 EUR, ‘pod nujno’ pa dodatnih 7. Total? 98 EUR. In kar nekaj ur čakanja, pregovarjanja in pregledovanja. Ker to, da vsaki dve leti hodim h oftalmologu koncesionarju za njih pomeni diddly-squat in je v njihovem grandioznem sistemu težko narediti zaznamek, da ima oseba ustrezno dioptrijo. Neee, bolje je seveda ljudi dodatno ožeti. Kot da nimam dovolj stroškov z menjavo šipic, okvirjev in leč. No, vsaj receptov ni več.