Prostovoljstvo

Lanskoletna islandska izkusnja me je prepricala v nov podvig – letosnji prostovoljski dopust. Odlocila sem se za Nemcijo, ker je blizu in ker sem si zelela poglobiti svoje znanje nemscine. Po nekajtedenskem brskanju po portalu Workaway sem nasla nekaj primernih gostiteljev, katerim sem poslala sporocilo. Eden izmed njih se mi je oglasil nazaj in kar takoj smo se zmenili, da se v juliju oglasim za dva tedna. Pri takih prostovoljstvih je tipicno, da v zameno za delo dobis posteljo in hrano. Izbrala sem Bavarsko, Munchen je blizu, poleg tega do tja vozi GoOpti, tako da je ustrezen prevoz (zanesljiv, ne predolg) prakticno zagotovljen.
Tudi tukaj ni posebne strukture, ampak je dela ogromno, poleg vsakodnevnega rutinskega se hisno delo, delo na vrtu in stvari, ki se vrinjeno nenapovedano (npr popravilo ograje, ki so jo konji polomili). Laicno sem bila prepricanja, da 5 ur dela pomeni recimo, da zacnes delat ob 7h in si konec ob 13h. Relnost je seveda drugcna. Dve uri zjutraj, ena dopoldne, ena popoldne in dve zvecer. Vmes pa mala opravila, pripravljanje kosila, mogoce branje, ce sem imela sreco. Vsak sodi po svoje in sama sem v mnogih nacinih dela videla izboljsave, vendar nisem na mestu, da ljudem, ki to delo opravljajo ze nekaj casa razlagam kako bi to opravila jaz. Najbolj kisel del celega prostovoljstva v smislu dela je bil dan, ko je bilo treba s pasnika odstranit kislico, ki jo je bilo veliko, delali pa smo ravno takrat, ko je sonce zacelo mocno greti.
Druzina pri kateri sem bivala je bila zelo dinamicna v izrazanju svojega mnenja, ce veste kaj mislm. Na trenutke je bilo kar napeto, ampak tega zal prej ne mores vedeti (splaca pa se prebrati feedback, ce ga gostitelj ima).
En vikend (+petek) vmes sem imela prosto in sem izkoristila priloznost za izlet v Munchen, potem pa se malo na vzhod. To mi je bilo edino smiselno, da poleg dela izkusim se kaj drugega.
Pred odhodom sem si zadala kar nekaj cijev, ki so bili po vecini izpolnjeni. Zdaj vem kaj pricakovati na naslednjem prostovoljstvu oziroma kako iskati naprej. Vsekakor ne cesa, kar je povezano z vzrejo. Nekaj v smeri terapije z zivalmi, ce pa to ne bo na voljo pa v zavetisce za zivali, kjer sprejmejo prakticno katerokoli domaco zival.

Advertisements

Malta z osebnimi komentarji

Dva meseca po zakljucenem potovanju mi je le uspelo spisati objavo. Recimo. Sem v tujini in se oproscam pomankanju sumikov. Shumnikov, ok?
Torej v maju sem za malce vec kot teden obiskala Malto. Tja sem se odpravila sama, predvsem iz zelje da izkusim samostojno pocitnikovanje. Vse potrebno sem ze pred meseci rezervirala in uredila, na koncu sem pilila le se detajle. No, vsaj tako sem mislila pred odhodom.

Cilj in razlog

Malto sem izbrala zaradi ideje, da bi sla zopet na tecaj windsurfinga ter zraven prekolesarila se celo drzavo. Kasneje se je izkazalo, da njihova infrastruktura ravno ni prijazna do kolesarjev, tako da sem ta plan opustila. SIcer pa tako ali tako na koncu ni bilo casa za to, niti na Gozo (sosednji otocek) nisem uspela.
Tecaj je bil trodnevni, vsak dan 2 uri. Individualni in menim, da sem od njega kar veliko pobrala. Ceprav instruktor ravno ni imel posebne pedagoske zilice in potrpljenja, sem vseeno zaobladala nekaj vec kot na skupinskem tecaju izpred sestih let.
Druga stvar vredna, da jo izpostavim je center za sokole. Tam sem lahko hranila male sokolcke, jih tehtala in drzala na roki. V treh urah, v katerih so mi razkazali cel center, sem izvedela marsikaj zanimivega. Sploh pa sem bozala sove in sokole.
Vse ostalo mi niti priblizno ni bilo tako zanimivo. Pac luskan otocek z lepimi mesti in kraji, to je to.

Hotel

– prva noc: alarm ob 2h ponoci
– drug vecer: ni tople vode (na postelji caka obvestilo)
– ocena hotela je v enem dnevu iz 8.1 narasla na 8.6 (napis pri recepciji, zelela sem povprasati, ce merijo po Richterju)
– vsa vrata sob so se zapirala le tako, da si jih zaloputnil (krasno ponoci, ko se je mladez vracala iz zuranja)
– tretji dan je ob 17.45 brez trkanja nekdo od osebja vstopil v sobo, ko sem bila dejansko notri. Na WCju. Iz nekega cudnega razloga so popoldne se enkrat hodili v sobe, ceprav bi vse lahko uredili ob pospravljanju cez dan.

Nasveti in komentarji

#1 Avtobusu je potrebno pomahati, ce zelis da ustavi.
#2 Busi niso tocni. Sploh. Ze startajo z zamudo. In ze po treh postajah so polni.
#3 Mokasta voda iz pipe. Za katero mi je papirni vodic zatrjeval, da je pitna.
#4 PPP – preracunaj preden placas. Zdaj ves, da je hotelska soba za 40EUR na noc z zajtrkom vred soba, ki je je noces gledati 7 dni (glej zapisek hotel)
#5 Nikoli v javnosti ne izvleci svojega kompasa. S kompas mislim kompas. Ljudje bodo buljili in komentirali, po moznosti v jeziku, ki ga ne razumes.
#6 Promotorji turisticnih atrakcij te pustijo pri miru, ce si sam. Ker kdo le bi sel sam na dopust, ne? Also: slusalke pomagajo. ;)
#7 Badass macke. Neustrasne in razkustrane.
#8 Jeklenke na balkonih, povsod.
#9 Napisi na vrti his. Vsako stanovanje ima svoje ime. Villa style.

No, da ne bom samo po slovensko izpostavljala slabih plati

– karta za bus, ki velja cel dan, stane le 1,5 EUR
– ogromno majhnih zivilskih trgovinic
– okusno sadje
– vsi znajo anglesko
– vlaga (primerna za organizem, ne za susenje perila :P )
– veliko javnih WCjev
– letalisce ima zastonj WiFi

Priporocam. ;)

Kmetija Pustotnik

kmpu_logo

Vir: kmetijapustotnik.si

Pred slabim letom sem se odločila da starše popeljem na malo drugačen izlet. Zaradi svojega navdušenja nad siri sem si zaželela ogleda sirarne. Po krajšem preučevanju ponudbe na spletu sem izbrala sirarno Pustotnik. Ponudbo so imeli ustrezno opisano na svoji strani, poleg tega Gorenja Vas ni predaleč od Ljubljane. Na moje povpraševanje so se odzvali hitro in primerno.

Najprej smo si ogledali hlev in kako ravnajo s živino ter spoznali potek odvzema mleka. Zabavala me je vrteča krtača kamor so se krave hodile čohati oziroma masirati (pravijo, da zadovoljna krava daje več mleka). Koz in ovac sicer nimajo, mleko dobivajo v predelavo od okoliških kmetov. Nato so nas popeljali v proizvodnjo, kjer so nas ustrezno zaščitili v skladu s higienskimi zahtevami. Videli smo delček obdelave mleka in spoznali proces za pripravo sirov, skut in ostalih mlečnih izdelkov.  V zorilnici smo se sprehodili med hlebci različnih sirov in predstavili so nam nadaljno obdelavo.

Na koncu so nas posedli okoli mize in postregli z različnimi siri, mlečnimi izdelki, domačim kruhom in dodatki, ki so jo prilagodili glede na naše okuse. Korajžno sem omenila, da imam rada pikantne sire, ampak nič me ne bi moglo pripraviti na tak sir, ki so mi ga na željo postregli. Poizkusila sem ga za noževo konico in takoj ugotovila, da kaj več tudi ne bom mogla. Okus je bil preoster zame. Ne pekoč ampak preprosto premočen. Ostalo je bilo zelo okusno, zanimiva je bila kombinacija sira z marmelado.

Za nas, majhno skupino, so si vzeli debeli dve uri. Na lokaciji imajo tudi trgovino (klik za ponudbo), kjer smo se oborožili s siri,  jogurti, skutami in smetano. Moji najljubši so jogurt stračatela, kozji vanilijev jogurt, ovčji jogurt in ovčji mladi sir. Prisotni so marsikje, v Ljubljani na glavni tržnici in tržnici Koseze, kjer imajo od marca letos tudi preseljeno ter prenovljeno “Kavarnico mlekarnico Pri Pustotniku“, ki jo najdete na zunanji zahodni strani objekta.

Vikendajanje

Šla sem počekirat Burrito Loco. Zdelo se mi je zanimivo, mehiško imam tudi rada. V lokalu sem pojedla taco s svinjino, domov odnesla piščančji burrito in zelenjavno quesadillo. Nič od naštetega mi ni sedlo v taki meri, da bi ponovila, pa čeprav sem bila lačna.

DSC_0138

Stestirala sem DM Enzym Peeling masko. Itak too good to be true za mojo občutljivo kožo (na embalaži ni nobenih opozoril).

DSC_0131

DSC_0134

Čez teden sem si privoščila malo več zelenjave in, ja, tudi nekaj sadja. Nekako mi je končno uspelo pojesti vsaj en sadež dnevno. Kombinacija zelenjava – sir (gorgonzola, brie in podobno) mi je zelo všečna. Pustimo tiste paradajze, kupljene v Mercatorju, ki so imeli lupino debelo kot avokado, notri so bili pa kašasti. Zaradi podobnih šabaklov sem postopoma nehala redno uživati sadje. Zato sem se odločila, da sprobam zeleni zabojček. Nisem človek za tržnice, zna biti, da ima prste zraven moja introvertnost in neznanje pri ocenjevanju užitnosti živeža. Bom poročala.

DSC_0130

Vitamin water, seveda sem morala sprobat. Meh.

DSC_0144

Prvič letos mi je uspelo s kolesom na Toško. Plan je bil že v soboto, pa sem, hkm, zaspala. No, v nedeljo mi je zneslo. Krasno je bilo (če odmislim veter), komaj čakam sezono. :D

 

Vikendajanje

  • Šal, katerega sem se lotila poletja je učakal finiš. Malo je trajalo. Seveda me je potegnilo nazaj in v nastajanju je že modro-oranžen infinity šal.

BeddKqlIEAAcoEh

  • Zaradi ambienta, ki sem ga opazila na objavljeni sliki prejšnji teden sem obiskala Barabuk na Rimski. Na postrežbo sem sicer v prazni kavarni čakala cca 30 min. Sem se pa zato hitro priklopila na nezaščiten wi fi. Za moje pojme je glasba glede na to, da gre tudi za knjigarno, preveč naglas. Kavarno sem izbrala, ker sem si zaželela miru za branje in pisanje. Potem pa so me le še bolj razjezili. Hladno mleko v latte macchiatu. Ni žalostno, da je samo en natakar potreben, da v lokal ne zaideš več?
  • Ujela sem predavanje Mete in Rudija Tavčarja o partnerskih odnosih (link do posnetka) v sklopu predavanj Pozitivne psihologije v  Cankarjevem domu. Na začetku pa čista zmeda glede dvorane, kjer bo potekalo predavanje, saj smo tri osebe imele na vstopnici navedeno vsaka drugo dvorano.
    Zanimiv oris Imago terapije, ki je bil praktično reklama za prav to, pa vseeno prikazano na splošnim množicam prijazen način. Le na koncu, ko sta predavatelja poklicala na oder družino in vse prijatelje med občinstvom sem reagirala podobno kot tip, ki je sedel za mano je pripomnil: “To je že preveč žajfast zame,” in odšel.
    m
    Velikokrat me zmoti, ko vidim kakšno predavanje ali izobraževanje na to temo, saj odnosi niso samo med partnerji, temveč tudi v družini, na delovnem mestu, med prijatelji. Nima smisla, da ožaš doseg in se usmerjaš samo v en tip odnosa, saj ti tehnike lahko pomagajo na celem nivoju življenjskih odnosov.
  • V Leonardo papirnici sem opazila čudovite krožnike in šalčke. Tako prisrčne, da sem jih morala slikati. Imela/uporabljala pa jih ne bi. Malce preveč kitchy za moj okus, pa malo na staro bako mi potegne.

DSC_0093

  • V službeni mali kuhinji sem subtilno namestila tale poster. Samo eden iz kolektiva ga je opazil in pokomentiral, pa še ta ni dojel, da je O v bistvu odtis od skodelice. :(

DSC_0092

  • Super krasni čevlji ne-iz-poceni-trgovine so zdržali eno sezono.

DSC_0094

DSC_0093

Vikendajanje

  • Končno sem si privoščila pleskavico pri Lunch at the ranch ob Kristalni palači, saj sem pred kratkim dobila že drugo priporočilo. Z veliko truda sem se prigrizla do zadnje tretjine, potem pa ni šlo več. Sočno, velika pleskavica z ustrezno količino zelenjave, poleg tega mi je bil všeč tudi papir v katerem dobiš hamburger, saj je plastificiran in nikakor ne razpade.
  • Petkova Cvetličarna – kratko, nesladko. Na house se mi ne pleše več. Pika.
  • Sobotni obisk azijske restavracije Han (Kongresni trg) je posledično pustil malce zoprne posledice. Že zaradi tega, ker je bilo v moji jedi več kot 50% krompirja (lahko da je bil sladek krompir, a vseeno) z jajčevci in čebulo, me tam ne vidijo več. Če v azijski restavaraciji naročim praženo zelenjavo tam nima krompir kaj početi. Hkrati smo imeli vsi udeleženi prebavne težave.
  • Dolgo časa sem potrebovala, ampak sem izbrala idejo za uporabo družinskega opala in si zadevo po naročilu vdelala v prstan. Vedno izpade drugače, kot si zamišljam, ampak še vseeno sem nad rezultatom navdušena.

DSC_0102

  • Odkrila sem spletno stran umetnice, katere slike opazujem preko interneta že dalj časa. PixieCold. Ko bom velika si bom naročila eno sliko. :)

Messenger_5829343457012896091_13898237844116910

  • V trgovini s športno prehrano, kjer imajo ponavadi moje omiljene carnitin shot-e so te ravno tisti dan, ko sem se oglasila razprodali. Tako so mi svetovali kapsule. Ko sem doma odprla škatlo me je malo presenetila velikost kapsul. Niti predstavljala si nisem kako bom to 2,5 x 1,2 cm gmoto pogoltnila. Na moje začudenje je bilo precej enostavno. Morda sem se tekom jemanja prehranskih dodatkov navadila na proces.

DSC_0092

DSC_0097

Rada imam shimmer, ampak ga je v rjavem kanček preveč, je pa zaradi neintenzivnosti odtenka manj vpadljiv. Vijoličen pa je presenetil s subtilnim shimmerjem.

DSC_0100
Moja četica permanentov, se je sedaj dvignila na 7. Enofaznega pa še nisem imela priložnosti stestirati.
Zadnja manikura je zdržala 10 dni, šlo bi najbrž zagotovo še kake 3 dni ampak sem bila preveč neučakana.

DSC_0101

Ne, nisem uporabljala ločenih žličk. Rezultat:

1 (levo). Desert jogurtova smetana s čokolado: glavne sestavine – smetana, čokoladni pripravek 10%, sladkor, aroma vanilije, jedilna želatina. Na 100g – 142 kcal z 8,0g maščobe in 12,9g sladkorja.
2 (desno). Desert jogurtova smetana s stračatelo: glavne sestavine – smetana, čokoladni pripravek 14%, sladkor, aroma vanilije. Na 100g – 166 kcal z 9,3g maščobe in 17,3g sladkorja.

Smetanova osnova je po okusu enaka v obeh produktih, ko pride do čokolade pa je razlika očitna. Pri št. 1 gre za pravtako kremno osnovo, nek kremni jin jang. Pri št. 2 pa gre za koščke čokolade v smetanovi osnovi. Uporabljajo slovensko mleko. Cenejša različica Danone stračatela (desert – krema z 1/3 jogurta), okus pa se mi zdi precej podoben.

Vikendajanje

wpid-dsc_0079

Ob deževnem vremenu sem se malo prisilila, da sem spet požičkala. Ni me potegnilo nazaj (tako je bilo včasih), morda se to zgodi kdaj drugič.

V soboto (joj, prejoj, nikoli več na ta dan) smo šle s kolegicami gledat Volkca. Ni se mi zdelo, da je trajal tri ure in ne morem z gotovostjo trditi, da ni overrated. Ja, karizma, žur, denar, moč. To je to.

DSC_0086-2

DSC_0089-2

Preizkusila sem tudi Bluesky Shellac (permanentna manikura) št. 40532 – srebrn. Kar spodobno je izpadlo, rada imam metalik barve. Lak oz. gel je malce redkejši od Depend linije. Kupljeno pri Ka.Pe. Nails, za 9,15€ (10ml). Zadnja manikura je zdržala 10 dni, bi še več, če ne bi bila v eni točki preveč zdolgočasena in začela lupit lak dol. Vzpostavila sem tudi sistem, kako najlažje pod lučko zapeči vse nohte – najprej 4 prste, potem oba palca, nato še ostale 4 prste. Je lažje.

DSC_0074-2

In drugače? Divje sem se vrgla v planiranje avantur v tem letu. Če bom čakala na “ta pravo” osebo, s katero bi to doživela bom čakala večno. Imam že kar nekaj čudovitih idej, ki sem jih skušala čim bolj enakomerno prerazporediti čez poletne mesece. Noro bo. Prvo doživetje se začne v začetku maja, zadnjega pa naj bi bilo konec nekje septembra. Čez celo leto pa so aktualna predavanja (popularna psihologija), vodene vadbe, v toplih mesecih pa kolesarjenje. Preizkusit se moram tudi v solo popotovanjih. Tako sem navdušena, da imam občasno nekaj težav s spanjem. :)