Tandemski skok

964131_659787847370779_1907009715_o

Težko je opisati dogodek, ki je bil hkrati tako neverjeten in hkrati tako neprijeten. Naj razložim od začetka.
Že nekaj let sem razmišljala o tem, da bi skočila v tandemu. Prvi povod so mi dale sanje, ki jih imam že od otroštva – da letim. Po tem, ko sem pred petimi leti šla na bungee in ugotovila, da je občutek nor, sem si zaželela zadevo malce nadgraditi. Letos sem si rekla, da je konec z odlašanjem in se zmenila s padalsko šolo za tandemski skok na Portoroškem letališču (razgled & odličen izgovor za obisk obale :) ).
Na tleh so me opremili (pajac, pas, kapa, očala, rokavice) in razložili potek skoka, potem pa napakirali v najmanjše letalo, kar sem ga kdaj videla. Sedeli smo na tleh, zbasalo se nas je pet (2 inštruktorja, 2 padalca in 1 snemalec), letalo je bilo brez vrat. S hrbtom si obrnjen v smer leta, tako da zna postati malce nelagodno. Poleg tega je letalo zelo občutljivo za kake sunke vetra. ;) Ko smo prispeli na višino 4000m sva se prva odpravila midva. Glava nazaj, roke za naramnice, usločen hrbet in noge pokrčene pod letalo.  Skok. Prisežem, nisem niti malo kriknila, kaj šele da bi se drla. Najbrž me je vse tako šokiralo, da za to ni bilo časa. Pri bungee-ju sem imela večino časa oči zaprte (po vsej verjetnosti tudi malo zaradi tega, ker sem se bala, da mi bo odpihnilo leče :P ), tukaj pa skoraj nimaš druge izbire kot da uživaš v razgledu. Bajen občutek prostega pada. Ko sva v oblaku odprla padalo so se začele moje težave. Sila je kar precejšnja, pas te zategne. Naredila sva obrat, kar je po mojem samo še pospešilo mojo slabost (poleg dejstva, da sva bila v oblaku – padanje v območju, kjer ni vidljivosti). Inštruktor me je vprašal, če sem ok, od tistega trenutka naprej je šlo samo navzdol (dejansko in metaforično). Verjeli ali ne: bruhala sem. Celo pot navzdol. In kar ni se hotelo končati. Sol iz Sečovelj ima od zdaj naprej nov dodatek – mojo bruhico. Smilil se mi je inštruktor, ki je moral celotno “predstavo” gledati, proti koncu pa sva morala povaditi še pristanek (k sreči mi je na hitro opisal pristanek že pred poletom), kar sem precej oteževala. Pristala sva brez problema, slabost je precej popustila (ne, po pristanku nisem več bruhala). In ne, nisem imela ne prazen ne poln želodec, nazadnje sem jedla pred 4 urami. Sem bila pa blazno vesela, da prejšnji večer nisem šla žurat, kot je bilo predvideno.
Rahla slabost se je sicer še nadaljevala dokler se nisem spravila v ležeč položaj in malce zaspala.
Na tem linku si lahko preberete praktično razlago zakaj pride do takih odzivov telesa. Nekateri padalci pred skokom dejansko vzamejo Dramino.

Torej, če nimate večjih težav s potovalno slabostjo (sama jih imam občasno na jadranju in pri turbulenci v letalu) in uživate v adrenalinu je to absolutno stvar za vas.

Potolažilo me je dejstvo, da nisem edina niti prva in da veliko ljudem pod kupolo postane slabo.  Snemalec me je hecal, da sem lahko vesela, da se nisem odločila za posnetek skoka. ;) Lastnik padalske šole se je samo smejal in mi navrgel par dejstev – nekoč je naletel celo na nekoga, ki je imel med poletom hujše prebavne težave. Če ga citiram: “Če je to najhujša stvar, ki se ti bo v življenju zgodila – So be it.” ;)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s