Vikendajanje

Eden tistih dni, ko za zajtrk ješ kruh iz pekarne, kupljen sredi noči, ko začne med dežjem naletavati sneg in greš domov z modrcom v torbici. Ko zamujaš na družinsko kosilo, ker preprosto nisi hotel iz postelje. Takrat se začneš spraševati, pretirano analizirati kam peljejo stvari in kaj pravzaprav hočeš. December. Zakaj pa tokratni ne bi bil za spremembo romatičen? Čeprav se mojemu egu zdijo take situacije na trenutke že pretirano žajfaste delček mene vseeno hrepeni po pozornosti, sprehodu pod idealizirano praznično razsvetljavo, držanju za roke, stiskanju na mrazu, vonju po mandljih in kuhanemu vinu.
Najlažje je odkriti vse karte, ki jih imaš ampak potem izgine delček čarobnosti, naključnosti in začetniške zmedenosti. Preveč hočem prekmalu. Grabim kar dobim in lakomno pričakujem še. Vem, vsaka stvar terja svoj čas, ampak me grize nek avtomatičen mentalni override, ki mi šepeta: Vse, takoj, zdaj! Nekako mi ga je uspelo potlačiti ampak sem s tem zamorila še nekaj drugega. Skupek delčka srčne energije, strasti in poležavanja na oblačku. To hočem nazaj. Takoj, zdaj!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s