Snežno bela čipkasta naivnost, odeta v deviški pas

Objave skoraj vedno pišem podnevi, ne zjutraj ali zvečer, ko imam največ navdiha. Zato imam stalno občutek, da nimajo duše. Zato po eni strani občudujem ljudi, ki se lahko v vsakem trenutku spustijo v globoko filozofsko debato, po drugi pa mi je žal zanje, da venomer razmišljajo na tako kompleksnem nivoju. Včasih so stvari precej enostavne.

Vedno sem si govorila, da brez padcev tudi vzponov ni. Žal pa nikoli ne veš kdaj si na tistem pravem dnu. Lahko še vedno toneš in toneš. Ampak ta sestavek ni namenjen temu. Gre tudi za moje zaupanje v to, da smo ljudje v osnovi dobre osebe. In da ne razumem kako je možno, da nekaterim prevlada taka apatija, nesramnost, neobčutljivost, privoščljivost in na koncu tudi zloba. Najbrž so zategadelj tudi nesrečni.

V zadnjem času sem akumulirala zajetno zbirko raznih citatov, motivirajočih stavkov, s katerimi se malce zavestno ter kanček podzavestno rinem k eni večjih prelomnic v svojem življenju. Zelo sem vesela, da imam ob sebi ljudi, ki me tako močno podpirajo pri tem koraku. Ne vem zakaj sem imela včasih občutek da je ljudem vseeno.

Po petkovi cigareti, ki mi je sicer prinesla nov osebni moto (prej: Attitude is everything, zdaj: I do what music tells me to) hkrati pa tudi razsvetljenje, da sem sedaj v popolnoma drugi fazi kot pred pol leta. Energijo bi raje prihranila za gradnjo projekta, ki ga razvijam te mesece. Vem, da je sledeč stavek morda malce klišejski, ampak nimam časa za kaj drugega kot to transformacijo. Tako pomembna mi je tudi zato, ker je neizogibna, nujno potrebna. Ne korak, ampak skok naprej.

Spet sem zavila s teme. Zadnje leto je bilo nepozabno. Kot da bi mi kdo v naključnih odmerkih podtikal serotonin. Odnosi so se poglobili, začela sem početi stvari, za katere prej nisem imela časa, volje ali motivacije, doživljanje dogodkov je na drugem nivoju, dojemanje na sploh pa metamorfično. Sicer pa je moj skorajšnji flatline začel počasi kazati jasne utripe osebnosti. Nisem več skupek naivnosti in otroške zagnanosti.

Že nekaj časa pa me bega nekaj, za kar mi vsi svetujejo, da bolje da kar pozabim. Preveč se ukvarjam z razčlenjevanjem dejanj in pogovorov, ustvarjam razne teorije. Skušam upoštevati vse dejavnike, pa še vedno nisem prišla do zaključka. Ja, na trenutke znam biti dokaj naivna, na trenutke pa (citat znanca) dokaj igralska. To oznako sem razumela, kot da znam dobro voditi dvojno igro. To obvladam že od osnovne šole, saj zaradi striktno določenih kast v razredu niti nisem imela izbire. In ker sem rahlo kameleonasta (kar lahko kaj hitro preraste v lebdenje v vakuumu, neodločnost in prekomerno prilagajanje) nimam večjih težav z zlivanjem z drugimi osebnostmi. Vsekakor sem to slednje v zadnjem času malce zapustila. Predvsem zaradi tega, ker sem se približno naučila oceniti s katero osebo se bom ujela in katera mi bo pomagala pri spritualni rasti. Za ostale pa trenutno nimam časa.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s