Vikendajanje

V začetku tedna zmagovalni ogled, vplačana ara. Več o objavi, ki bo sledila po premiku v drugo stanovanje.

Torek je bil zmešan dan. Najprej se mi je pri kosilu v grlu zataknila ribja kost. Ne zapičila ampak k sreči samo zataknila. Res filmska scena, čez sem poskusila spiti malo vode, pa se ni premaknila, tako da sem z ogledalom ugotovila, da se je zataknila čisto pri vrhu in nato naredila ekstrakcijo s pinceto. Me je izučilo za naslednjič.
Spet sem s kolegico zavila v Lolito. Overrated. Okus moje presne čokoladne torte je bil premočen, tortica kolegice pa občutno pretežka (najbrž zaradi mastne kreme). Nazadnje ko sem bila tam sem jedla neko kokosovo jogurtovo strjenko z naribano belo čokolado, kar pa je bilo ekstremno sladko (res pa je, da so me prej opozorili, da je sladka). Tortice so lepega izgleda, postrežba je tudi na nivoju vendar pa glavna zadeva ne štima. Na mojo srečo, ker drugače bi se najbrž kar vsakič ustavila tam.
Potem sva se napotile pred Križanke na koncert Perpetuum-ov (moja glasbena žilica ima še vedno skrito željo, da bom nekoč del česa podobnega, ker za solo pa nisem). Všečna izvedba repertoarja, le priredba Telephone-a mi je bila v celoti antipatična. To je bil tudi večer nenavadnih videnj:

Pernata LED gugalnica pred Križankami:

Najmanjše vžigalice. Ever.


Najdaaaaaljša klopica.

Prvič sem imela priliko kosiliti v DiVino restavaraciji v nakupovalni galeriji Kristalne palače. Rezervacije niso imeli zabeležene, kar mi je takoj na začetku dvignilo pritisk, saj sem jo uredila sama po telefonu dan prej. Tudi natakar je bil brez energije in prekomerno formalen. Jedla sem lignje po mediteransko (s pečenim krompirjem in paradižnikovo omako). Zelo okusno. Prav tako čokoladni sufle, kateremu je pripadala lešnikova krema kot priloga.
Popoldne pa kaj drugega kot sprehod po stari Ljubljani, koktejl in nenačrtovano kosilo/večerja s kolegico s katero se žal zaradi njenega norega delavnika bolj poredko vidiva. Nimam pojma kaj mi je pri teh naključnih zadevah tako všeč, najbrž spontanost.

V četrtek sem našla čas za moj redni modni dodatek, ki je tokrat prišel še z bonus značko, ki mi jo je priskrbel prikupen zdravnik, po tem ko je poškilil na karton katera skupina sem. Trak se je krasno podal k čevljem, k srajci pa žal ne. Sedaj imajo vsaj barvne, včasih so imeli samo tiste kožne barve.

Ob sprejemu se jim je zdelo nenavadno, da ne potrebujem potrdila za službo, čeprav sem zaposlena, ob odvzemu pa da ne želim bona za hrano. Zdravnica me je želela odkloniti, po tem, ko me je vprašala zakaj sploh to počnem (kar se mi zdi nenavadno vprašanje za krvodajalca) sem jo s svojimi filantropično podkrepljenimi izjavami očitno le prepričala, da me spusti čez. Rekla je tudi, da danes ni dober dan za dajanje krvi, menda je nadpovprečno veliko ljudem slabo oziroma so omedleli. Sobo za odvzem so preuredili, na tv-ju je bil nastavljen MTV, ravno The Night Out se je rolal. S sestro sva med odvzemom razpravljali o tem, ali pomeni, da če ti nikoli ni slabo, da ti tudi nikoli ne bo. Tukaj moram priznati, da sem posploševala glede na moje izkušnje (enkrat sem šla celo zjutraj, na prazen želodec, ker nisem imela časa zajtrkovati, pa je bilo vse ok). Kombinacija večih dejavnikov, kot so recimo stres, nizek pritisk, slab dan in še kaj podobnega najbrž res lahko ustvarijo tak koktejl, da se ti zvrti.
Drugače pa sem edina v pisarni, ki daje kri. Sploh. In edina ženska. Toliko o pogumu. ;)

Naključne in manj naključne fotke tedna:

Planica na palčki. Ne da jo dejansko maram. Nič posebnega pač.

Poskakujoča manikura:

Pridobitev na področju lakcev (Essence & S He):

Očitno se nekdo v Šiški boji, da mu bo odpihnilo blok, zato ga je pritrdil na drugega. Klikni sliko za bolj jasen pogled.

Kvaliteta čeveljcev, ki sem jih pred mesecem kupila v Humanicu. Nošeni cca 10x.

FAKE indeed.

Dekor v Svetilniku, lokal v Zupančičevi jami, tja rada zahajam na pijačke in kosila/večerje.

Kjut sladkorčki v Galeriji Grad. Srečanje s srednješolskimi kolegicami. Večina že poročenih, vlečem povprečje navzdol. ;)

Sobotna qucikie manikura. Spet ombe. Vem. Ampak mi je takooo všeč. :)

Tokratno vprašanje:
Da ne zakolnem na polno večkrat uporabim frazo Kristusove gate. Zdaj sem se začela resno spraševati, če jih je model pod haljo sploh imel. :P

Tokratno živciranje:
Ugotovila sem, da ko moram družinskim članom povedati pomembnejšo novico vedno tako zabluzim s filozofiranjem oziroma naredim cel govor z utemeljitvijo in podkrepljenimi trditvami. Pa svoje bližje večinoma malce podcenjujem. Na koncu ugotovim, da je tako ali tako najbolje povedati direktno. Mogoče si le jaz želim, da bi drugi take resne pogovore z mano opravljali na način, kot ga izvajam jaz. V rokavičkah in z mehkimi blazinicami v primeru, da kdo pade skupaj.

Tokratna ugotovitev:
Guess what. This fuck buddy thingy isn’t working for me. Mislim, da je to pokazatelj, da je čas za bolj resne zadeve. :)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s