Preredko se spomnim ljudi, ki so mi pomembni. Seveda, z njimi se ukvarjam in družim na semi-dnevni bazi, ampak redko se ustavim, se zavem trenutka in ga zaobjemem. Prejemam in dajem, brez njih bi bilo moje življenje strašno pusto in neprebavljivo, zato so mi te vezi toliko bolj nepogrešljive.
1. Starša. Vedno v nizkem štartu, pripravljena na pomoč in podporo pri mojih na trenutke odštekanih idejah.
2. Babi. Da pri svojih devetdesetih prenaša mene in moje ekscese.
3. Prijatelji. Da si ne rečejo: “Ta baba je utrgana, bejž’mo, vsak naj se reši kot se zna.” Postavijo me na realna tla, poslušajo moje bizarne prigode, objektivizirajo moje subjektivne blodnje.
Nobenega od vas nimam za samoumevnega. Nikoli in nikdar.
Srečna da vas imam. Hvala.
Tinka's Stuff 