Vikend avanture

Seveda. Takrat ko najmanj pričakuješ se največ zgodi. Ta vikend ni izjema. Štartan z nizkimi/nikakršnimi pričakovanji se je razvil v naporen konec tedna.

Petek je bil pisano obarvan s kanapeji in koktejli. Z družbo, s katero smo preživeli nor podaljšan vikend v Zrčah smo se ponovno srečali in naredili “after Pag”.  Punci pri katerih smo se srečali sta se zelo potrudili in pripravili kanapeje in grisine ovite s pršutom.



Počasi smo se začeli ogrevati, tam nekje ob 1h smo prišli do ideje, da bi lahko šli ven. S taksijem smo se odpeljali do Cvetličarne, kjer je bilo na parkirišču popolno mrtvilo,  iz kluba pa se je sicer slišala (dobra) glasba. Obrnili smo se in šli proti metelkovi, kjer je bila zgodba kot vedno drugačna. Gneča, polni klubi, srečala sem nekaj poznanih fac, pristali smo v Gali na trubačih (dj). Zame rahlo netipično, zato sem imela težave s tem da se vživim. Sicer pa se mi zdi 5 eur za tak večer na metelkovi kar visoka vstopnina. Na mojo srečo je po kaki uri vsem malo presedalo, zato smo se pobrali, tokrat v KMŠ. Spet taksi. Tam zopet gneča in v povprečju 5-10 let mlajši udeleženci. Mislim, da je bil to moj zadnji obisk tega lokala. Čisto preveč komercialno in za splošne množice, kar pa opažam da ni več moj stil. Ob šestih so nas začeli počasi metat ven, čas je bil za odhod. Odpravili smo se peš do stare Ljubljane, vmes pa posnameli še večino fotk, ki jih imam na fotiču. Zafrkancija.

Kar nekako se mi dalo domov, zato sem prespala kar tam. Težava pa se je pojavila pri lečah. S seboj nisem imela ničesar, torej bom pač z lečami spala nekaj uric, potem pa grem. Takrat se mi je ideja zdela čisto sprejemljiva. Zbudila sem se seveda šele čez tri ure, s presenetljivo nezalepljenimi lečami in minimalno iritacijo. Moram še poudarit, da sem cel čas spala na hrbtu ker nisem imela ničesar za odstranjevanje make up-a. To je tako, če greš ponavadi ven vedno pripravljena na vse, ko si pa enkrat rečeš, da boš zagotovo šla potem domov se zgodi ravno nasprotno.

No, ko sem vstala, so se pobrali tudi ostali udeleženci. Sonce, ura je bila pol enajstih, Ljubljana polna turistov, tek v petkah. Nujno potrebna sončna očala pa niso bila na dosegu. Skurjena domov. Ne bo zadnjič. Doma je v sobi smrdelo, kasneje sem ugotovila, da voham najbrž sebe. Gravž. Preden sem šla nazaj spat sem spekla še jabolčno pito in pojedla nekaj kosila. Dvourni spanec je bil uvertura v prihajajoče popoldne.

Ob štirih se je začel študentski piknik v Črnučah. Počasen nizki štart, morala sem si pustiti nekaj časa, da sem spet prišla na ustrezno valovno dolžino. Dolgi, zanimivi pogovori, tone hrane. Ko se je stemnilo se je začela glasnejša glasba, malo bolj podkrepljeni pogledi v kozarec ter pogovori ena na ena. V neki točki smo se trije usedli v avto in šli iskat še nekoga. Ko smo se vrnili, je bilo jasno, da bo potrebno nekaj storiti, da večer ne zamre. Zato smo se odločili, da bi šli lahko pogledat v klub za Bežigradom. Pet se nas je zbasalo v avto, po lastni krivdi pristanem na zadnjih sedežih “v sendviču”. Kaj se je dogajalo med vožnjo bi najraje izpustila. Frisky stuff. Bilo je sicer zelo zabavno, žal pa so bile vpletene osebe popolnoma napačne. Heh, kot da smo zopet stari 17.

Klub nabit, tako kot večina ljudi. Obvezna konzumacija, kupim 2 kupona, več nima smisla. Ugotovim, da sva ostala samo dva, ostali so se odločili, da ne bodo nadaljevali. Srečava še nekaj poznanih fac. Muzka vredu, izbor komadov povprečen, na trenutke močno komercialen. Če rolaš komercialo potem se mi zdi, da bi moral pri tem ves čas vztrajati, ne pa mešati zvrsti med sabo. No, saj tudi mešanje ni bilo ne vem kako dobro. Ugotovim, da mi ni več v interesu hodit na take zabave, saj se preveč skoncentriram na kakovost vrtene glasbo. Tudi pijana ušeska slišijo.

Na drugo naročeno pijačo sem čakala kar nekaj časa, ker se je natakar zamujal s polnjenjem stojala za žgane pijače. Ko se mu je utrnilo, da je name pozabil mi je natočil “dvojno” porcijo. V 3 dcl kozarec. Malo je pretiraval, zato sva morala še to razdeliti na dva kozarca in zaliti z sokom. Uf. Not bad. Se je splačalo. Ampak sem počasi začela ugotavljat, da bo potrebno iti domov. Pijačo sem prepustila kolegom in se odpravila. Ura je bila tri, peš do bicikelj postaje, v pekarno in postelja.

Nekaj utrinkov iz poti domov, z glasbo v ušesih in planom kako rešiti svet.

Po šestih urah spanja sem malce bolj skulirana kot včeraj. Eh, še kosilo je treba skuhat…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s