Bili so 4 lepi meseci na deželi…

.. a povratek v urbano džunglo je bil neizogiben.
Najprej naj povem da ljubim Ljubljano. V zadnjih treh letih mi je prirasla k srcu s svojim utripom in energijo. Moram priznati, da sem se jo včasih bala, predvsem zaradi neke vrste socialne fobije, ki sem jo imela. Ta je k sreči izzvenela, predvsem zaradi tega, ker sem se preselila v mesto in bila primorana soočiti s strahom.

V zadnjih 4 mesecih se selim že drugič. Dokaj tečno, ampak tako sem si izbrala. Dobra prilika, da se znebim vseh odvečnih in nepotrebnih stvari, zopet spucam življenje.
Frustracija tega dne je doktorat iz kavčev z ležiščem. Pogledala sem že v Rutarju, nekaj jih je bilo zanimivih, vendar so se mi zdeli vsi precej slabi, ko pride do vzmetnice. Moram še do Lesnine in Harvey-a pa še kakšen salon bi se moral najti.
V tej točki bi pohvalila svojo družino, hip babi in kul starše. Babi me je spet z veseljem sprejela, starši pa so na mojo odločitev podali komentar, da mi želijo le srečo in da bom imela sedaj spet vikend na deželi. Hkrati pa nista komplicirala zaradi mačkov, ki bodo začasno ostali pri njih.
Strah je res eden izmed bolj ohromljajočih občutkov. Na žalost je večinoma neupravičen. Ne bi smeli dopustiti, da strah krmari naše obnašanje in življenje.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s